V naši ulici,
zdaj otrok več ni.
Kostanj še stoji,
a pod njim nikogar ni.
Včasih pa smo tam,
dnevom kradli čas,
od jutra do noči,
potiho in na glas.
Spomnim se
smeha in joka,
igranja, kdo lovi,
skrivalnic v temi.
Takrat sva bila
komaj otroka,
pa sem ti priznal,
Vedno bom ob tebi ostal.
V naši ulici,
še veter kdaj zaspi,
ker več nikogar ni,
da ga ulovi.
Včasih pa smo tam,
zmaje spuščali v nebo,
se stepli za kolo,
Dolgčas ni bilo.
Spomnim se
smeha in joka,
igranja, kdo lovi,
skrivalnic v temi.
Takrat sva bila
komaj otroka,
pa sem ti priznal,
Vedno bom ob tebi ostal.
