Znova stojim na obronku te male vasi,
kjer sem rojen.
Manj je ljudi – drzi; a so vsaj srecni vsi,
ni grdih imen.
Vsak hrib poznam in v cesnjo staro je znak vklesan
ze 30 let.
Pomnim ta dan, ko šla sva z bratom se zravsat na stran;
v druzbo deklet.
Videl sem ze vse, velike fabrike
mesta polna saj, cloveskih zmot.
Zgodbe cudne, tujce in pasti,
razne stranpoti.
V zepih prepih, a na obrazu nosim se ocetov lik,
vse bolj ista sva.
Najdem zapik v tej moji dolini, tu je navdih,
kri moja doma.
Videl sem ze vse, velike fabrike
mesta polna saj, cloveskih zmot.
Tu doma pa vedno vse cveti,
tu ni stranpoti.
Znova stojim, na obronku te male vasi
zaigra mi srce.
Cmok se naredi, privrejo solze, tu ste vsi,
moji ljudje.
Videl sem ze vse, velike fabrike
mesta polna saj, cloveskih zmot.
Tu doma pa vedno vse cveti,
tu ni stranpoti.
V osrcju moje vasi, ni stranpoti.
